Kako videti popolnost v nepopolnosti
Videti srce, ne le podobe
Danes zjutraj, ko sem se zbudila, sem v ogledalu zagledala sebe. Pravzaprav sem zagledala vse tiste “napake”, ki jih družba neprestano poudarja. A potem sem se ustavila. Zakaj sem tako stroga do sebe? Zakaj dovolim, da se moja samopodoba oblikuje skozi prizmo nekoga drugega? Živimo v času, ko nas obkrožajo popolne slike ljudi. Vse je kot v reviji. Ampak to ni realnost. Tako veliko časa in truda vložimo v stremenju k neki iluziji.
Priznam, ni vedno lahko. V svetu, ki nam nenehno pripoveduje, kaj naj bi bilo “lepše”, je težko stati trdno na tleh in se ljubiti takšne, kot smo. A verjemite mi, ko rečem, da je vredno tega truda. Sprejmite se, ljubite se in cenite svojo lepoto – ker to je tisto, kar resnično šteje.
Moja perspektiva kot fotografinja
Ko pristopijo stranke k meni jih ne vidim zgolj kot prehodne figure v svetu fotografije. V njih opazim igro življenja, ki se odvija v vsakem trenutku. V njihovih očeh, v njihovem smehu, v načinu, kako se dotikajo drug drugega, vidim zgodbo, ki je globlja od površinskih podob. V njih vidim popolnost, ki morda ni vedno očitna niti njim samim.
Njihova skrb glede tega, kako bodo izpadli na fotografijah, je pogosto povezana z nezadovoljstvom nad določenimi deli njihove podobe, kar popolnoma razumem. Vsi se soočamo z družbenimi pričakovanji in vbetoniranimi prepričanji, ki so nam bila vsiljena že v mladih letih. Tudi sama sem se že znašla na drugi strani objektiva in vem, kako je, ko se počutiš ranljivega, ko se sprašuješ, ali boš na fotografiji izgledal tako, kot si želiš. Poznam tisti občutek negotovosti, ko se zaveš, da te nekdo opazuje skozi objektiv. Poziranje pred kamero, da se sprostiš in si to, kar si, je res težko.
V svetu, kjer je vizualna podoba tako poudarjena, je lahko težko videti onkraj površinskih lastnosti. A ko se postavite pred moj objektiv, želim, da veste, da moj pogled presega zgolj fizično. Vidim dušo, čustva in zgodbe, ki jih nosite s seboj. Vidim človeka v vsej njegovi edinstvenosti in lepoti in zato je tudi ta objava nastala – da poudarim pomen pristnih vrednot in vas opomnim, da ko boste naslednjič postavljeni pred objektiv, naj vas to zavedanje osvobodi strahu in negotovosti. Ko boste vedeli, da se prava lepota skriva v vašem bistvu, se boste lahko pred kamero bolj sprostili in bili to, kar v resnici ste.
Vaša vrednost in lepota nista zgolj v tem, kar je vidno na površju. Vsak del vas – od najmanjše gube do najbolj skrite brazgotine – nosi svojo zgodbo, svoj pomen. Moja strast kot fotografinja je, da te neizrečene zgodbe ujamem in jih predstavim v njihovi najbolj iskreni in avtentični luči.
Kot fotograf, ki ceni izkušnje in ljubezen bolj od materialnih dobrin, vedno iščem tisto iskrico, tisto nevidno vez, ki povezuje ljudi. Ko gledam skozi objektiv, ne vidim gubic, nepravilnosti na koži ali neurejenih las. Vidim ljubezen, strast, toplino. Vidim zgodbe, ki jih nosite s seboj, in čustva, ki jih delite z drugimi.
Ko pritisnem na sprožilec, želim ujeti tisti trenutek, ko se sprostite in pokažete svojo pravo naravo. Ko pozabite na kamero in se prepustite trenutku. Takrat nastanejo najlepše fotografije.
Zato vas vabim, da se prepustite trenutku, da pozabite na svoje negotovosti in se osredotočite na ljubezen, ki jo delite z drugimi. Skupaj bomo ustvarili spomine, ki bodo trajali večno.
